Odrasli si pogosto iščemo različna opravičila in racionalizacije, s katerimi skušamo upravičiti pretirano uporabo zaslonov. Te misli nas sicer za trenutek pomirijo, a nas hkrati ohranjajo v vzorcu, ki nam dolgoročno jemlje več, kot daje.

Predstavljajte si:
pridete utrujeni iz službe, v pomivalni stroj ste že zložili posodo in oprali tretjo žehto perila. Otroci mirno spijo, domače naloge so narejene in pes je bil na sprehodu. Ura je nekaj minut čez polnoč. Mir in tišina. Milina. “Končno čas zame.” V roke vzamete telefon. “Cel dan sem bil/a produktiven/a in zdaj si res zaslužim čas zase. TO JE EDINI ČAS, KI GA IMAM ZASE. Samo še 5 minut, potem grem pa res spat. Itak vsi to počnejo. To so te korporacije ki me prek dopamina držijo pred zaslonom,” in preverite nova sporočila. Prijatelji so vam poslali kup reelsov. Zelo ste utrujeni. Morali bi it spat, ampak ...

Saj je samo še 5 minut. 

In tako je ura kar naenkrat ena ali pa dve zjutraj in hitro se približuje čas, ko vam bo (veliko prezgodaj) zvonila budilka. Kot že stokrat do sedaj ….
Vam je kaj znano? No, če vam je, zagotovo niste edini.

Zakaj to počnemo?

Racionalizacija je obrambni mehanizem, pri katerem s pomočjo “razumskih” razlag opravičujemo svoje vedenje, ki je morda nezaželeno ali nespametno. Ponavadi gre za vedenja, ki imajo v resnici drugačne, pogosto nezavedne motive.

Racionalizacije služijo obrambi pred občutki krivde, ohranjanju samospoštovanja ter zaščiti pred kritiko. V psihoterapiji se racionalizacija pogosto obravnava kot ovira, saj klientom preprečuje globlje raziskovanje in soočanje z mislimi, čustvi ter njihovim vplivom na vedenje. Ko v sebi čutimo napetost, dolgčas, utrujenost ali čustveno praznino, je zaslon najenostavnejša uteha. Pametni telefon, serije, TikTok, novice ali videoigre – vse to hitro zmanjša notranji nemir. A le začasno. Da si olajšamo slabo vest, si rečemo, da gre za »sprostitev«. A sprostitev, ki nas po dveh urah pušča še bolj prazne in nemirne, je morda nekaj drugega. V nadaljevanju vam predstavimo nekaj najpogostejših opravičil, ki si jih odrasli govorimo pri uporabi telefona in predstavimo tudi drugo plat te zgodbe - priložnost za samorefleksijo in izhod iz začaranega kroga prekomerne uporabe zaslonov. 

Najpogostejše racionalizacije in kaj se skriva za njimi

»Samo še 5 minut. To je edini čas, ki ga imam zase.«

Drži: Res potrebujete čas zase in res nameravate zaključiti.
Priložnost za samorefleksijo: Na spletu vsebin nikoli ne zmanjka in zato se teh 5 minut pogosto ponovi večkrat. Vprašajte se, če imate po eni uri brskanja po družbenih omrežjih ali gledanja posnetkov res več energije ali gre bolj za pobeg po katerem vseeno ostanete lačni in prazni? Razmislite, kaj bi bil v tej situaciji za vas uresničljiv cilj. Lahko si pomagate tudi z nastavljeno budilko po določenem času in razmislite o tem, kakšne bodo pozitivne posledice tega, če prenehate sedaj. 

»To je boljše kot piti alkohol ali kaditi.«

Drži: raba digitalnih naprav je bolj družbeno sprejemljiva.
Priložnost za samorefleksijo: Če je nekaj družbeno sprejemljivo, to še ne pomeni, da ni škodljivo. Zasvojenost z ekranom vpliva na tvoje odnose, čustva, pozornost, spanec in motivacijo. 

»Ostati moram informiran/a.«

Drži: Branje novic je lahko koristno.
Priložnost za samorefleksijo: brezciljno scrollanje po novicah ne vodi v konkretno razumevanje prebranega, temveč nam daje lažen občutek aktivnosti in nadzora. Izpostavljenost veliki količini informacij zmanjšuje sposobnost presoje, osredotočenosti in odločanja. 

“Telefon moram imeti vedno pri sebi, kaj če me kdo rabi?”

Drži: skrbi vas za druge, imate občutek odgovornosti, bližnjim želte biti na voljo, kar zveni logično in  altruistično.

Priložnost za samorefleksijo: V ozadju želje po stalni dosegljivosti so lahko: strah pred izgubo nadzora, FOMO (fear of missing out) - strah pred zamujenimi priložnostmi, želja po zunanji potrditvi in klic po občutku lastne vrednosti. 

Telefon nam predstavlja občutek varnosti – če sem dosegljiv/a, imam nadzor nad dogajanjem. Brez njega se lahko pojavi tesnoba – Kaj, če se nekaj zgodi in jaz ne vem? Kaj, če zamudim pomembno novico, obvestilo, e-pošto, poziv, sporočilo? Če nas nekdo potrebuje, nam to da občutek, da smo pomembni. Pritisk stalne povezanosti je danes postal norma, in brez telefona se marsikdo počuti izključenega. Vprašajte se, če gre res za odgovornost do drugih, ali vaš nemir, ko nimate telefona pri roki. Preizkusite se:  izberite si dan, ko za določen čas (npr. dve uri) ugasnete telefon in opazujte, kakšni občutki se pri tem pojavijo. Čutite tesnobo? Sprostitev? Strah? Veselje, ker vam je uspelo nekaj doseči?

“V digitalnem svetu iščem navdih in dobim veliko idej (za kuhanje, ustvarjanje, make-up, izlete …)”

Drži: Digitalni svet res lahko navdihuje in na spletu lahko najdemo ogromno informacij. 
Priložnost za samorefleksijo: Pogosto ostanemo zgolj pri tem - iskanju navdiha in idej, ki pa jih potem v poplavi informacij ki jih sprejmemo na spletu, redko tudi realiziramo. Namesto, da bi začeli ustvarjati, ostajamo v neskončnem iskanju “še boljše ideje”. V ozadju je lahko strah pred neuspehom, perfekcionizem ali beg pred tišino, kjer bi morali prisluhniti sebi. 

Zakaj je pomembno prepoznati racionalizacijo?

Čeprav nam racionalizacija kratkoročno lajša neprijetna čustva, nam dolgoročno lahko škoduje. Ko prepoznamo, da si nekaj le opravičujemo, odpremo možnost za resnično spremembo – ne iz občutka krivde, temveč iz avtentičnega razumevanja svojih potreb.

Pomislite na situacijo, ko ste si pred kratkim rekli eno od zgoraj naštetih opravičil. Vprašajte se, kaj je vaša potreba ali čustvo, ki se skriva pod to racioalizacijo. Kaj sem želel/a ublažiti ali čemu sem se želel/a izogniti v tistem trenutku? Je bil to morda dolgčas? Napetost, osamljenost, strah pred neuspehom? Nato razmislite o možnih alternativah - kaj bi vam resnično pomagalo v tem trenutku, kaj potrebujete? Morda je to sprehod, pogovor z bližnjo osebo. Pomembno je, da nekaj zamenja tisto, kar nam nudi telefon. Vsi si včasih rečemo "samo še 5 minut", in ni nič narobe, če si občasno vzamemo čas za sprostitev na telefonu. Ključno pa je, da ta trenutek ne postane past, ki nam jemlje spanec, energijo in stik s seboj.

S tem, ko postajamo bolj iskreni do sebe, dobivamo moč, da počasi uvajamo spremembe – ne s kaznovanjem, temveč z razumevanjem in sočutjem.

Začnemo lahko z majhnimi koraki: deset minut brez telefona pred spanjem, popoldne brez pregledovanja službenih mailov, offline sobota. Ne gre za to, da bi živeli brez tehnologije – ampak da bi jo uporabljali zavestno, z občutkom, kdaj nas res bogati in kdaj nas prazni. In morda naslednjič, ko si boste rekli "samo še 5 minut", bo to pravzaprav začetek nečesa novega – nekaj minut z vami v resničnem svetu.

VIRI:
APA: https://dictionary.apa.org/rationalization