Zadnjič sedimo skupaj v krogu. Petek je in naš tabor brez tehnologije se po petih dneh zaključuje. Ena izmed zaključnih dejavnosti, ki nas še čaka, je najti naslov ogromnega plakata, ki leže na sredini našega kroga. Plakat predstavlja naš celoten tabor, saj je vsak lahko kadarkoli med tednom nanj dodal kakšno misel ali risbico. Po petih dneh je poln. Za predloge imena plakata pade par humorističnih naslovov, nakar se sliši kratek in jedrnat “Mars’kaj”. Kratek opis lepo povzame naših 5 dni skupaj. Mars’kaj se je zgodilo. Ljubezen, prijateljstvo, en kratek obisk zdravstvenega doma, učenje žongliranja in več metalskih bas koncertov. Pa še en cosplay photoshot, z zelenim ozadjem Magolniških gozdov.

Letošnji Logout tabor brez tehnologije se je začel že v Ljubljani, kjer smo se skupaj vkrcali na vlak za Radeče. Ob odsotnosti telefona je pogovor hitro zaživel, tako med že poznanimi obrazi kot tudi novimi. Po krajši vožnji v kombijih od postaje do naše koče sredi hribov, smo se razpakirali in naš tabor se je začel. Vsak dan je imel svojo temo, tako da smo prvi dan posvetili spoznavanju. Teme naslednjih dni so bile sodelovanje, tekmovanje in jaz kot individuum. 

Nabor naših aktivnosti je bil raznolik. Igre prenašanja jedrskih odpadkov, izdelovanja vetrnih zmajev in razreševanje uganke o misterioznem dogajanju v Magolniških gozdovih. Velik del dogajanja pa je potekal tudi med prostim časom, ki so ga to leto poleg večno priljubljenih frizbijev in vrtenja flaše resnice nepričakovano zaznamovali baloni. Vodni baloni, napihnjeni baloni, počeni baloni in glasbeni koncerti s praznjenjem balonov (brez skrbi, vse počene balone smo sproti skrbno pobirali). Ugotovili smo, da se tudi z baloni lahko naredi mars’kaj. Ovitek za telefon, ki ga zaradi odsotnosti telefona ne moreš preizkusiti, učni pripomoček za prikaz laminarnega toka ali, če si le dovolj vztrajen, tudi rokavica. K balonom so se čez čas pridružile še vodne pištolce in izjava “Dolgčas mi je” se je hitro spremenila v “Se takoj pridružim, samo majico si grem preoblečt.”

Mars’kaj se je dogajalo tudi ob večerih. Posedanje ob ognju, ki smo ga sami zakurili, nočni pohodi z baklami, igranje družabnih iger, odkrivanje kdo med nami je volkodlak preden nas vse požre in poslušanje improviziranih zgodbic za lahko noč. Zgodbe smo živeli tudi tekom igre sobe pobega, ki je s svojimi ugankami in misterioznostjo postala že kar prepoznavni znak naših Logout taborjev. Tokrat sicer bolj v obliki orientacijskega teka s široko zgodbo, igranimi liki in tudi terenom, ki je bil popolno nasprotje od ravnine, a še vedno z elementi ugank. Udeleženci so v vlogi lovcev na demone morali ustaviti zlobnega župana preden iz onostranstva prikliče nezaželjene stvore. Vsem skupinam lovcev je uspelo. Magolnik je varen. 

Hrana, ki smo jo skupaj pripravljali, je bila že tradicionalno spet odlična. Odlična in zdrava. S tem se je strinjal celoten tabor, ki je na zaključnem srečanju kuhinjo ocenil brez ene slabe ocene. Sredi burnega dogajanja so lahko uživali ob pečenkah z rižem, na ognju pečenih hrenovkah, ob tortiljah, kokicah in sadju. En večer smo si dovolili uživati tudi carski praženec s čokoladnim prelivom. Ampak res samo en večer! :)

Naš Mars’kaj je bil res marsikaj. Nova prijateljstva, nove ljubezni, nova spoznanja in nove veščine kako preživeti dolgčas na nove načine, kot “Lahko iz žice izdelam kopijo ključa za odklepanje vrat?”. Ali je kopiji uspelo odpreti vrata naj ostane skrivnost. Lahko pa povemo le to, da kreativno uporabljen dolgčas lahko sproži marsikaj. Oziroma, kot bi rekli na Magolniku: Mars’kaj. ;)

Se vidimo naslednje leto.