Tabor je že tretje leto zapored potekal v Hiši na Magolniku. Koča “bogu za hrbtom” obdana s hribi, travniki in makadamskimi cestami. Tokrat se nas je v hiši namestilo 18 mladostnikov iz vseh naših enot (Ljubljana, Izola, Celje in Radovljica) in 7 spremljevalcev, največ do sedaj. Porazdelili smo si postelje, se namestili in pričeli s prvimi poskusi navezovanja stikov. Nekateri so si v teh prvih trenutkih pomagali z Rubikovimi kockami ali Enko, drugi - veterani tabora, pa so čas izkoristili za pozdrav prijateljev, ki jih leto dni niso videli. 

Spoznavalne trenutke smo hitro prebrodili in se lotili številnih aktivnosti. Že naslednji dan je namreč potekala kuharska delavnica v stilu "Masterchefa", kjer smo po skupinah pripravili različne obroke. Naučili smo se tudi malih trikov velikih kuharskih mojstrov in preverjali sposobnosti svojih brbončic s slepim poskušanjem hrane. Hrana je bila v resnici ogromen del našega tabora, saj smo jo v celoti pripravljali sami in bili nad rezultatom konsistentno navdušeni. Mesni burek je moj osebni favorit, brez dvoma najboljša jed 2021. To ni pretiravanje. Res.

V naših dnevnih aktivnostih pa smo naslavljali čustva, skozi igre vlog prevzeli vloge naših staršev in poskušali razumeti kaj za vraga sploh je ljubezen. Bili smo tudi ustvarjalni z izdelavo zapestnic, mavčnih mask in himne, ki smo jo kljub tremi uspešno zapeli kot pevska skupina Prešeren 2.0™. Mimogrede, a ste vedeli, da je žir užiten? Mi tudi ne, dokler nam tega podatka ni predstavil Matej, ekspert za preživetje v naravi, ki nas je v enem dnevu naučil zakuriti ogenj samo z vato, pepelom in dvema deskama. Cel proces je bil opisan kot črna magija in še danes nismo čisto prepričani, če res ni bila.

Večere smo preživljali ob ognju z igranjem različnih iger ali pa na pohodih z baklami, kjer smo premagovali naš strah pred temo. Kakor se za Logout tabor spodobi je potekala tudi tradicionalna soba pobega - Escape room. Tokrat v barvah post apokalipse, z elementi radioaktivnih jedrih bomb in starih vojaških bunkerjev, ki hranijo marsikatero skrivnost. Nekatere prijetne, druge strašljive. Glavno, da smo pobegnili.

Tabor, poln novih prijateljstev in tudi novih simpatij, se je nato po šestih dneh zaključil in na vlaku iz Radeč v Ljubljano je bila “ljubezen” (beri: telefon) vrnjena.

A telefon takrat ni bil več tako zanimiv. Težko brskam po medmrežju medtem ko ob meni sedi nekdo, ki mi je všeč. Mogoče pa “ljubezen” le ni bila vzeta. Mogoče smo jo na taboru šele našli. :)