Šele takrat ponovno vzpostavijo medsebojni očesni stik, takrat tišino preglasijo klepet, smeh in glasni pogovori. Ti ne potihnejo kljub prihodu profesorice. Ko njene prošnje za tišino in posluh zaležejo, napove začetek delavnice in nam preda besedo.

S tovrstnimi podobami iz razrednih vsakdanjikov se redno srečujemo na preventivnih delavnicah za mladostnike. V premislek glede digitalne vsakdanjosti osnovnošolske in srednješolske mladine je tu povzetek nekaterih njihovih odgovorov ter naših opažanj in ugotovitev.

Med delavnicami, v pogovorih dijaki povedo, da nekateri profesorji tišino in mir za nemoteno izvedbo pouka dosežejo tako da jim dovolijo med urami uporabljati pametne telefone. Ob tem se samo po sebi pojavi razmišljanje, da morda šolniki uporabljajo moč zaslonov za pomirjanje kot nekateri starši, ki z zasloni uspešneje uspavajo, nahranijo, preoblečejo ali utišajo svoje otroke?

Ali je nezmožnost učencev, da bi brez zaslonov zmogli vzdrževali pozornost, zbranost in tišino tekom učiteljevega podajanja snovi že posledica zaskrbljujočih ugotovitev, da je pri predšolskih otrocih, ki so bili pred zasloni več kot dve uri dnevno, 7,7 krat večja verjetnost, da kasneje, ko so starejši dosežejo kriterije za motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo?

Drugačna slika se ob primerjavi z srednjimi šolami pokaže med odmori na osnovnih šolah, kjer so pametni telefoni večinoma prepovedani. Tam odmori minevajo precej bolj aktivno, igrivo, glasno in z več medsebojnega druženja. Bi s prepovedjo pametnih telefonov v srednjih šolah lahko dosegli enak rezultat? Bi na ta način vsaj v šolskem okolju pomagali naravni razvojni potrebi adolescentov po osebnem in živem stiku ter druženju z vrstniki, da bi premagala potrebo po umiku v svetove na zaslonih? 

Pri vprašanju zakaj so jim zaslonske tehnologije tako privlačne?, so prevladujoči razlogi osnovno in srednješolcev: ...ker jih vsi uporabljajo, ker so vsi na družbenih omrežjih, ker vrstniki ne hodijo več ven, saj raje doma igrajo video igre ali so na družbenih omrežjih. Povedo tudi, da jim  družbena omrežja, video igre in pretočni kanali z video vsebinami predstavljajo glavni ali celo edini način in rešitev za odganjanje dolgčasa.

Mnogi poročajo, da jim pogosto zaradi preveč časa, ki ga za zabavo preživijo za zasloni zmanjka časa za domače naloge, ponavljanje in učenje. Povedo, da kadar najprej čas namenijo šolskim in drugim obveznostim, jim potem zmanjka časa za zabavo na digitalnih napravah. Ta primanjkljaj nadomeščajo za zasloni pozno v noč, ko bi morali spati. Posledično so drugi dan v šoli zaspani, utrujeni in ne zmorejo zadovoljujoče slediti pouku. 

Če pri osnovnošolcih starši še spremljajo in nadzirajo čas uporabe zaslonov za zabavo, tega pri srednješolcih ne zasledimo več. Čas, ki ga večinoma osnovnošolci preživijo za zasloni se giba med 1. in 2. urama dnevno, kar je še skladno s priporočili v nacionalnih smernicah uporabe zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Je pa veliko tudi takih, ki dnevno, podobno kot večina srednješolcev, za zasloni preživijo 3 ali več ur dnevno, tudi 6 in več ur.

Skoraj ni osnovnošolca in srednješolca, ki se ne bi že srečal z eno od oblik spletnega nasilja. Povedo, da je spletno nasilje prisotno na vsakem koraku znotraj družbenih omrežjih. V tem vidijo razlog, da ga doživljajo kot neločljivi del spletne komunikacije, saj ga vsi uporabljajo in je nekaj normalnega. Razredniki in svetovalni delavci so s problematiko seznanjeni in navajajo primere spletnega nasilja, v katerega so kot storilci in žrtve vpleteni njihovi učenci, dijaki. 

Učencem in dijakom je težko sprejeti in razumeti, da bi morali pred fotografiranjem in objavljanjem fotografij mladoletnih vrstnikov najprej pridobiti soglasje oziroma dovoljenje staršev. To doživljajo kot nepraktično in preveč zapleteno, zato pravil ne upoštevajo.

Negativne učinke in posledice, ki jih digitalne tehnologije vnašajo v vsakdanja življenja otrok in mladostnikov, moramo naslavljati vsi družbeni sistemi in podsistemi, na mikro in makro ravni, odločevalci, starši, strokovni delavci. Nasproti nam stoji močna, ena izmed najbolj dobičkonosnih  industrij, ki je bolj kot mi uspešna pri doseganju svojih ciljev. Zato nas za dosego naših ciljev, ki so uravnotežena in varna uporaba digitalnih tehnologij, vse skupaj čaka še veliko dela. Del Logoutovih aktivnosti za dosego teh ciljev poteka tudi preko preventivnih delavnic za osnovnošolce z naslovom "Jezni ptički" in delavnic "Kdo je glavni: ti ali stroj?" za srednješolce. 

Kako lahko prispevate vi?